ARG 2020

V soboto 19.9 smo v radio klubu Prlek izvedli ARG tekmo. Udeležilo se je 22 tekmovalcev iz cele Slovenije.

Tekma se je odvila s startom in ciljem v Seliščih. Uporabljen teren pa je bil v gozdovih Dobrave, Kokorič, Logarovec, Berkovskih Prelog in Selišč.

ARG ali po domače “lov na lisico” je šport, kjer so poleg tega vključena tehnika, orientacija, branje zemljevida. Pri samem tekmovanju se vidi marsikatero žival ali kraj, ki jih drugače ne vdimo.

Pri izvedbi tekme nam je pomagalo tudi podjetje Radenska z donacijo pijač, ki so na takem tekmovanju potrebne.

Moramo se pohvaliti, da se je naš radioklub v skupni razvrstitvi radioklubov uvrstil na 2. mesto. Hvala vsem, ki ste k temu pripomogli.

Več informacij o rezultatih najdeš na http://arg.hamradio.si/.

ARON izobraževalno srečanje

V soboto 29.2.2020 je na centru za Zaščito in reševanje potekal izobraževalno srečanje ARON. To je srečanje, kjer radiomaterji dobimo razne informacije o komunikacijah v izrednih razmerah.

Slišali smo analizo vaje potres 2019. Matjaž je predstavil nov protokol VARA. Janko je povedal o nastajanju omrežja S5 net.

Kolegi iz Bosne so predstavili izkušnje ob poplavah, kjer so kljub sodobnemu sistemu zvez ostali brez teh. Pokazali so tudi filmček, kako so izvedli vajo emcomm (emergency communitaction oz ARON v sloveniji).

Ogledali smo si tudi video Simona, ki je predstavil idejo o evropskem EmComm centru.

Zunaj smo si lahko ogledali vozilo za zveze CZ.

Borut pa je srečanje zaključil s predavanjema o mednarodnem sodelovanju in vaji IPA SU QUAKE.

Redna skupščina radio kluba Prlek

Pa je za nami trinajsta redna skupščina. Opravili smo jo na Pristavi. Zbralo se nas je kar lepo število. Nekateri se na žalost ni so mogli, zato jim želimo čim hitrejše okrevanje.

Sprejeli smo poročila za lansko leto in seveda plane za to leto. Zadali smo si kar nekaj nalog, da jih opravimo. Zdaj pa veselo na delo 🙂

Region I ARDF prvenstvo na Rogli

od 2. do 8. septembra se je na Rogli v Sloveniji odvijalo region I ARDF pvenstvo ali po domače evropsko prvenstvo v ARG-ju. Organizator je bila ZRS, kjer smo sodelovali v večini tekmovalci v tem športu.
Tako se je zbralo 338 tekmovalcev iz cele Evrope, ter Rusije in Kazakhstana.
Tako kot ponavadi na večjih tekmovanjih so bile organizirane štiri tekme, foxoring, sprint, klasika I in klasika II.

Rezultatsko kakor organizacijsko smo se odlično odrezali. Tako ne morem brez omembe prvega mesta Ane Čufer, kar je zelo odličen rezultat, saj smo s tem po daljšem času zopet osvojili zlato. Seveda je Ana svojo vrhunsko pripravljenost potrdila še s tretjim mestom. Tukaj tudi ne smemo pozabiti Iva Jereba, ki je le za las zgrešil tretje mesto v sprintu.

Samo tekmovanje se je odvijalo v okolici zimsko letnega letovišča Unior turizma Rogla, ki nam je nudilo odlično podporo tako v nastanitvenih kakor tudi v kulinaričnih storitvah.

Na žalost je bilo tudi par neprijetnih situacij, ker sta se dve osebi izgubili, ena pa imela probleme z zdravjem. Vse tri situacije so se dobro razrešile.

Za samo organizacijo dogodka, ki je trajal teden dni, je bilo potrebna usklajena ekipa 40 ljudi, ki so skrbeli za logistiko, štartov in civljev, postavitev nadzornih točk, pripravo in nadzor tehnike, pripravo tekem. Iz radiokluba S59PLK sva pri organizaciji pomagala Martin S56RIR in Andrej S56LLB.

Več informacij o samem dogodku na http://ardf2019.hamradio.si .

BARDF oz balkansko ARDF prvenstvo v Moldaviji

Lani v Srbiji so se Moldavci opogumili in prevzeli Balkansko prvenstvo v amaterski radiogoniometriji oz. po domače lov na lisico. Tako smo letos 20. junija opotovali z dvema kombijema proti kraju Ivancea. Kljub začetnim zapletom, smo uspešno prispeli v hotel, ki je na robu velikega kompleksa gozda. Ne morem reči, da je je bil slab. Bil je precej povprečen za naše razmere, za Moldavske pa precej dober. Ni čudno, saj je tam učni center Moldavskega telekoma. Kljub temu, da smo bili malo pozni, smo prišli med prvimi. Tako je tekma sprinta, bila časovno zamaknjena. Po 18 urni vožnji nismo imeli nič proti :-). Kar se tiče prehrane, je meni bila odlična. Precej podobna naši domači, čeprav so nekateri okusi malo drugačni. Naslednji dan smo UKV klasiko, ki je potekala v gozdu čez polje. V Moldaviji je zemlja precej obdelana. Precej je njiv, nekaj travnikov, ter veliko vinogradov in sadovnjakov.
Še enkrat se mi je pokazalo, da je UKV kljub težavnosti moja disciplina, saj sem zasedel 2. mesto, kar je doslej največja uvrstitev tekmovalcev iz našega kluba na večjih tekmovanjih. Pa čeprav bi čas moral biti še malo boljši, je to zadovoljiva uvrstitev.
Po tekmovanju smo se odpeljali do samostana v starem Orheju. Je kar zanimiv, ker je na takem “polotoku”, kjer se prostoru skopani tudi v zemljo.
Naslednji dan smo imeli KV klasiko. Tako smo tudi tukaj kot reprezentanca dosegli lepe rezultate.

Sama organizacija tekmovanja ni bila na ne vem kaj vrhunski ravni, je pa bila solidna. Tekmovanje je vodil romun Tsenkov, tako so domačini poskrbeli bolj ko ne za nastanitev in terene. Pri rezultatih je bilo malo zmede, ampak smo “preživeli”.

Po končanem tekmovanju smo se odpravili v glavno mesto Kišinjev, saj je pot precej dolga. Spali smo v hotelu Kišinjev, ki je precej starinski, in po samem standardu kar precej “nižje” od prejšnje nastanitve ampak zadovoljivo dober. Zvečer smo si ogledali del mesta, ki je veliko za skoraj dve Ljubljani. Šli smo tudi na večerjo. Pice so bile precej suhe. Naslednje jutro smo vstali ob 6h se spakirali si na hitro ogledali tržnico, pozajtrkovali in se odpeljali proti kleti z največjim vinskim arhivom Miesti Mici. To je velika klet, v katero se zapelješ kar z avtom. Nastala je zaradi kopanja gradbenega materiala za glavno mesto Moldavije. Sama predstavitev je bila kar zanimiva, zabavna. Tako da nam ni bilo žal, da smo si vzeli teh nekaj ur in jo obiskali.
Nato smo se odpravili proti domu, kamor smo Prleki prispeli v zgodnjih jutranjih urah. Primorci pa par ur kasneje. Moram reči, da so v Moldaviji precej slabe ceste. Lahko bi rekli tudi “asfaltni makadami” , kakor tudi precej dobre, kot jih poznamo pri nas. Vendar je povprečje precej slabše, saj so nekateri med vožnjo zadeli tudi strop kombija.

Pri rezultatih moram omeniti Matjaža Štoklja, ter Uroša Tozan in Janija Bratoža, ki so dosegli odlične rezultate.

Rezultati : http://arg.hamradio.si/2019/14bardf/14BARDFidx.htm
Slike : http://zdrej.si/HAM/BARDFMoldavija-2019

IMG 0870
IMG 1240


Andrej Žnidarič

SLO open v Dobrovniku

25 in 26 maja je v okolici Bukovniškega jezera potekalo ARG prvenstvo poimenovano SLO open. Organizirali smo ga člani radioklubov (RK) Ljutomer in Ormož. Prvenstvo je bilo sestavljeno iz treh tekem in sicer UKV klasike, sprinta in KV klasike. Tokrat je bila zasedba precej mednarodna, saj je prišlo 10 Slovakov, 3 tekmovalci iz Hrvaške, 1 tekmovalec iz Madžarske ter 25 tekmovalcev iz Slovenije.

Rezultate si lahko ogledate na straneh ARG-ja : http://arg.hamradio.si/
rubrika “REZULTATI – >

ODPRTO KV PRVENSTVO ZRS – Bukovnica, 26. maj 2019

ODPRTO SPRINT TEKMOVANJE ZRS – Dobrovnik, 25. maj 2019

ODPRTO UKV PRVENSTVO ZRS – Dobrovnik, 25. maj 2019

Slike so dosegljive na http://zdrej.si/HAM/Slo-open-Dobrovnik-25-26-maj-2019-Sebastjan-Haring

Seveda se moramo zahvaliti tudi sponzorjem , ki so nam pomagali izpeljati to prireditev. To so Občina Ljutomer, Radenska d.d.

DSCN2243

Andrej Žnidarič

WARDF Sokcho ali Južna Koreja skozi gozdove

Letos smo se udeležili svetovnega prvenstva v ARG-ju (WARDF  ali Wolrd Amatuer Direction Finding).  Iz Slovenije se nas je udeležilo 6 predstavnikov.

Med njimi sem bil tudi sam ter tako zastopal naš prleški radioklub Prlek – S59PLK. Udeležili smo se vseh štirih disciplin, ki so: dve klasični tekmi na KV (kratkem valu) ter UKV (Ultra kratkem valu) in foxoringa ter sprinta.
Kot reprezentanca smo dosegli solidne rezultate.  Tako moram omeniti 9. mesti Nika Gaberca ter Nine Radi iz radiokluba (RK) Ormož.
Moja najboljša uvrstitev je bila 15. mesto v KV klasiki.
Tekme so bile precej težke, malo daljše, kot jih predvidevajo pravila.

Sama klima in rastlinstvo je precej podobno našemu.  Kar nekaj rastlinstva je enakega, kot pri nas, vendar je kljub podobnosti, še kar različno. Tako me je presenetilo, ko so mi domačini ponudili surov kostanj. V začetku sem bil precej previden glede tega. Ko sem videl, da ga jejo domačini, sem ga pokusil še sam. Bil je precej bledega okusa.  Seveda pa me je presenetilo to, da so ga jedli tako surovega.
Na poljih je bilo ogromno riža, in vsako malo krpico zemlje uporabijo za njivo.

V gozdovih nisem srečal kaj dosti živalstva razen ogromno pajkov rumeno-črne barve, velikosti manjše dlani. Na določenih krajih so bili tako pogosti, da sem se gozda raje izognil. Naletel sem tudi na eno povoženo kačo. Bila je črna z rdečim karo vzorcem na hrbtu.

Na splošno se je bilo pametno izogniti rastju, saj je bilo precej gosto. V primerjavi z našimi razmerami bi lahko rekel, da je bila mestoma prava džungla. Redko sem videl tako čist gozd, kot je običajno pri nas. Naletel sem na par nasadov bambusa, tako belega kot nekega črnega. V to raje nisem šel. ker je tu bila gostota rastja še večja.  Zato je bil zemljevid v veliko pomoč, saj si tako hitreje prišel v cilj.

V zraku je malo večja vlaga kot pri nas, kar se je poznalo pri sami fizični aktivnosti. Pri teku je hitreje prišlo do potenja in s tem tudi do dehidracije. To je s kombinacijo težavnosti tekem krepko utrudilo marsikaterega tekmovalca. Tako smo po prvi klasiki vsi v hotelu kar zaspali za dve do tri ure.

V ARG-ju se svetovno prvenstvo zgodi vsako drugo leto. Tako so ga letos pripravili v Južni Koreji, bolj natančno v okolici mesta Sokcho, ki leži na zahodni obali Južne Koreje. Nedaleč vstran je meja z njeno severno sosedo, Severno Korejo. Kasneje sem našel podatek, da je to mesto spadalo pod severno Korejo, ki pa je po intervenciji ZDA pripadlo Južni Koreji. Zanimivo mi je bilo tudi dejstvo, da je večina obale obdana z ograjo z bodečo žico na vrhu, čeprav je bilo to več kot 50 km od meje s Severno Korejo.

Sama država se mi ne zdi zanimiva za nakupovanje, čeprav sem računal, da bo tehnična roba tam kaj cenejša. Namreč Južna Koreja ima kar nekaj visoko tehnoloških podjetij, kot so Samsung, LG, Daewoo, Kia. Tako pa so cene podobne kot pri nas ali pa še kakšen odstotek dražje.
V tem tednu smo ugotavljali, da je veliko stvari narejenih kar pri njih. Tako je bil recimo pribor ves narejen v JK, kakor tudi večina avtomobilov. Seveda smo v prometu videli dosti evropskih, kitajskih in tudi ameriških znamk.

Za izlet, ki je bil po tekmovanju iz šprinta, so nas peljali na mejo s severno sosedo. Kakih pet kilometrov pred mejo je posebna postojanka in jo čuva vojska. Še pred njo pa se je treba registrirati ne registracijskem centru.
Na meji ni kaj dosti videti. Pokrajina se nadaljuje taka, kot je v južni sosedi, prav tako razgibanost terena. Vidiš vojaške objekte ter ograje ob obali kakor tudi tisti dve, ki določata DMZ (demilitarizirano cono). Zanimivo je, da skozi mejo vodi precej očuvana avtocesta, ki pa je seveda prazna. Tako smo si severno Korejo na daleč lahko ogledali tudi s pomočjo daljnogledov.
Sicer na razgledni točki gradijo višjo zgradbo za ogled severne sosede. Spodaj je en majhen muzej. Bolj zanimiv pa je muzej kak kilometer nazaj od meje.
Tisti je precej velik in kar dobro opiše to zgodovino med Korejama. Na žalost smo bili omejeni s časom, tako smo lahko večinoma le na hitro preleteli.  V njem je maketa, ki prikazuje, kako dejansko zgleda ta DMZ.

Seveda smo se tudi odpravili okrog, da si malo ogledamo okolico. Šli smo do obale, ki je bila v začetku septembra že uradno zaprta. Seveda smo to opazili šele, ko se je pripeljala policija na čolnu. Voda je bila kar hladna, obala pa lepo peščena, voda ob obali pa precej plitva. Namreč po petih do desetih metrih je bila še vedno slab meter globoka, tako da niti za plavanje ni bila primerna. Samo mesto oz. vsaj tisti del, ki smo ga videli, je bil precej sodoben. Zgradbe take kot v Evropi.
Mi smo bili nastanjeni v nekem hotelskem kompleksu Seroak, ki je za naše razmere precej velik. Vsebuje 9 od 5- do 7-nadstropnih zgradb v dolžini 430 metrov. Precej nenavadno za naše razmere, vendar je to očitno pri njih dokaj pogosto, saj se v bližini nahaja še en podoben kompleks.
V bližini je kar nekaj turističnih zanimivosti, ki pa si jih povečini nismo uspeli ogledati. Odkrili smo jih namreč šele zadnji dan.

Sama država je precej poraščena, gozdnata. Kmetijstvo je kar precej pomembna panoga, saj so imeli vse več ali manj ravne površine posejane z rižem. Zabičali so nam, da preko teh ne smemo tekati. Domačini pa so sušili precej neke rdeče paprike.
Seveda pa so ta polja po večini v bližini obale, saj je notranjost države (od Seoula pa do Sokchoja) precej hribovita. Pri tem moram omeniti, da so ti hribi tudi precej strmi.

Kar se tiče cest, so bile v zelo dobrem stanju. Imeli so nekaj gradbišč. Drugače pa se vidi, da so bile pred kratkim v tem koncu države zimske olimpijske igre. Tako smo previdevali, da je ta avtocesta bila zgrajena tudi zaradi ZOI v Pjongchangu.  Namreč bila je precej dobra, tuneli po večini prav beli.
Zanimivo se mi je zdelo, da nevarnosti označijo z rdeče-modrimi policijskim lučmi in sirenami ob strani.  Tudi ostale ceste so nekje tako kot naše, čeprav malenkost bolj urejene. Avtobusi so vozili tam okrog 100 km/h in omejitve jih niso kaj prida ustavljale.  Tako smo iz Incheonga čez Seoul v Sokcho rabili nekje tri ure (približno 280 km).  Zanimivo je bilo, da so skoraj vsi avtobusi in avtomobili imeli zatemnjena stranska stekla.

Sam polet tja mi je tudi bil precej zanimiv. Leteli smo s Korean Air, direkten let iz Zagreba, ki so ga prav takrat uvedli. Tako smo imeli pred vrkcavanjem pravo otvoritev linije in pogostitev. Tudi samo letališče Incheong je precej zanimivo. Leži med dvema otokoma, na zemlji, ki so jo “iztrgali” morju. Ima tri steze in dva še zaenkrat ločena terminala, med katerima vozijo avtobusi.
Zanimivo mi je bilo, da smo tja leteli po južni poti čez Azerbajdžan ter ob rusko-kitajski meji.  Nazaj pa smo leteli čez Rusijo.  Iz letala smo lahko videli tudi zahodno obalo Severne Koreje.

Hrana je bila tista, kjer se je najbolj videlo, da nismo v Evropi. Precej riža, tudi na tri različne načine. Prav tako precej rib. Posebej značilno pa je bilo njihovo fermentirano zelje, imenovano kimchi. Le-to je bilo v vsaj polovici jedi. Moteče je, da ima zelo močen vonj in okus. Sicer se ga človek čez čas navadi. Glede na to, da je veliko sendvičev končalo v smeteh celih,  se mi zdi, da so količino kimchija proti koncu tedna kar zmanjšali. Takrat so tudi dodali krompir na jedilnik.  Tudi sladice so bile zanimive. Po svoje precej drugačne kot pri nas.

Skratka zanimiva izkušnja s solidnimi rezultati v tekmovanju.